Ko stranka pove kodo barve iz nalepke v okvirju vrat, imamo šele izhodišče. Tovarniška formula opisuje, kakšna je bila barva na dan izdelave vozila. Lak na vozilu, ki je osem let stalo zunaj, pa je drugačen: nekoliko svetlejši, včasih z rahlo spremenjenim odtenkom, pri rdečih in modrih pa pogosto tudi manj nasičen.
Trije viri odstopanja
Prvi je proizvodna serija — tovarne uporabljajo več variant iste kode, označenih s pripisi. Drugi je staranje pod UV-svetlobo, ki najbolj prizadene vodoravne površine: streha in pokrov motorja sta praviloma svetlejša od vrat. Tretji so prejšnja popravila, za katera lastnik pogosto sploh ne ve.
Meritev in ročna korekcija
Odtenek izmerimo s spektrofotometrom na očiščeni in spolirani površini, ker umazan lak da napačen odčitek. Naprava predlaga več formul, mi pa izberemo tisto, ki se najbolje ujema, in jo po potrebi ročno korigiramo z majhnimi dodatki pigmenta — pri kovinskih lakih tudi z gostoto aluminijevih delcev.
Testna ploščica stane nekaj evrov. Ponovno lakiranje panela, ker odtenek ni sedel, stane dvesto.
Trislojni laki so posebna zgodba
Biserno beli, biserno modri in podobni trislojni sistemi imajo prosojni barvni sloj nad podlago. Pri njih je pomembno število nanosov: en sloj manj ali več opazno spremeni videz. Zato vedno naredimo lestvico testnih ploščic z dvema, tremi in štirimi nanosi ter izberemo tisto, ki se ujema.
Prehod na sosednji panel
Tudi pri odličnem ujemanju barvo raztegnemo na sosednji panel in jo tam postopno izničimo. Oko namreč zazna razliko predvsem na ostri meji med paneloma; če meje ni, razlike praktično ni mogoče videti.